Team building FRUŠKA 2023.

05.06.2023

Letos je, tako kot lani, nek neodgovorni sodelavec, čigar imena ne bomo omenjali (Tihomir), pozabil svojo osebno izkaznico in seveda, po dobri stari hotelski navadi, ni mogel vstopiti v hotel. A na srečo je bila tu naša odgovorna sodelavka Aleksandra, ki je isto težavo rešila že drugič. Neodgovorni sodelavec je nato slovesno obljubil, da se to ne bo več ponovilo. Pa naj se zapiše.

Narava Vojvodinskih Alp (Fruška Gora) je bila na letošnjem teambuildingu popolnoma zapostavljena. Kje je tistih 20 km hoje po gozdu?! To se sprašujejo vsi. Lanskoletni pohod na Rtanj je očitno pustil posledice (nekakšne globoke travme, pravijo). Dela prost petek in topla voda sta, brez dileme, najboljše zdravilo za vsak stres.

Super, da so šli letos z nami tudi kolegi iz Slovenije, saj jih skoraj ne vidimo (če ne štejemo Zoom srečanj). Lepo je bilo ugotoviti, kakšen značaj imajo, kaj jih žene in jih spoznati bolj osebno. Urška, če to bereš, si ti tista, ki si pustila poseben vtis na vse, ki te še niso imeli priložnost spoznati.

Super je, da smo Pioniri mešanica različnih tipov, tako da ne glede na to, ali si introvertiranec, ki pobegne v naravo, ali najbolj družabna oseba na svetu, si lahko našel svojo strast in način preživljanja časa. Izvedeli smo tudi, kdo je plavalec in kdo ne ter kdo najbolj uživa v vročem saharskem zraku v hotelskih savnah. A tega vam ne bomo razkrili.

Gostilnsko življenje nove sedanjosti

Ko se je zaključil SPA, je (normalno) sledila kavarna. Na sodelavko je poseben vtis je naredila Natalija, ki se je enostavno odločila, da se bo zabavala. Osemurna izmena v lokalu (do jutra) se je izkazala kot »ne ravno lahka.« Med ostalimi podrobnostmi bomo izpostavili: Selena sedi, kadi cigareto, drugo roko ima v žepu, gleda v “tamburaše”, gleda naju in reče: »Če bi imela 1000 evrov, bi takoj poklicala taksi.« Čez minuto se obrne k nama in reče: »Imata 1000 evrov?«

VINA FRUŠKE GORE

Fruškogorska pokrajina spominja na slovenske vinske gorice, širina Donave pa je veličastna. Zadnje vino v kleti je bilo najboljše, trdi Vladimir. Za vedno nam bo ostal v spominu trenutek, ko je Dejana Dejana pomotoma polila z rdečim vinom. Med modrimi citati, opitimi z vinom, izpostavljamo Nemanjevega: “Vino ni žganje … Potrebuje čas.”.

Po drugi strani pa se je gospod Blagić, Nemanjin kolega iz programerske ekipe, začel zanimati za samostan Vrdnik – všeč sta mu bila katedrala in cerkev svetega Nikolaja v Sremskih Karlovcih. Na klet je gledal akademsko, saj je ta panoga zelo blizu njegovi akademski izobrazbi. Merci beaucoup monsieur Blagić.

Marija, ki je bila še v petek zvečer Toma Zdravković osebno, je v soboto zjutraj prevzela vlogo umetnostne zgodovinarke. Kapo dol Taji iz Slovenije, ki je pokazala, da zna uživati ​​tudi, kadar ne poznaš nobene pesmi. In za vinsko znanje gre kozarček Urški, a tudi ostali nismo padli s Fruške.

KAKO JE BILO?

Bilo je nekako nostalgično. Nepozabno, pravi Selena. Kratko, a sladko, je pripomnila Ana Marija, glede na to, da je bila to njen 5. dan v Pionirih. Nemanja je bil kot Vojvodina, lahkoten, vse mu je šlo »ravno«. Slavica bi teambuilding opisala kot kratek, zabaven in vsebinski. Vsekakor smo bili boljši od Bojana, ki se je z junaško dušo ločil od trebušne viroze, sta se v en glas strinjala Marija in Vladimir. Dejan je bil odgovoren za protokol, zapomnil pa si bo odlično hrano in čokoladno fontano.

KAKŠEN POSEBEN VTIS?

Nekakšno ravnovesje toplice-konoba-narava je bilo popolno in kdor je naredil načrt in program – dobro pozna človeško dušo. Mogoče bi le malo spremenili vrstni red. Najbrž se gre najprej v lokal, potem pa spat? Tamara pravi, da bo klet zagotovo še obiskala in morda začela to početi še pogosteje. Razkriti moramo še, da je poseben vtis na Urško naredilo Nemanjino zabavno “NBA oblačilo”, ki ga je nosil kot pravi MVP (to bomo skušali podkrepiti s fotografijo).

ČE MORA BITI KONEC?

Bilo je, kot da bi se za trenutek vrnili na eno od ekskurzij, a ne v slabem smislu, ravno nasprotno. Videli smo, kako izgledajo kraji, ki jih nekateri nismo videli že dolgo, nekateri pa prvič. Bilo nam je čisto »ravno«, vse do Fruške gore.