Živimo v času, ko umetna inteligenca piše naša besedila, palačinke naročamo prek aplikacije in na srečo mnogih umetnikov ni treba biti mrtev, da bi bil prepoznaven in uspešen.
Ko so prodajalne Louis Vuitton po vsem svetu preplavile pisane pike, je bilo jasno – prste vmes ima Yayoi Kusama. 10 let od prvega tovrstnega sodelovanja so dela ekcentrične japonske umetnice poživela monotoni Luis Vuitton vzorec, s čimer so se vsi žarometi božičnih oglasov ter svetovne krize usmerili na to luksuzno modno znamko.
93-letna japonska umetnica je, čeprav ima zelo plodno in dolgo kariero v različnih medijih, postala svetovno znana po rdeči paž pričeski, ekscentričnem načinu oblačenja in pikah, ki so postale njen zaščitni znak.
Od leta 1977, ko je zaradi halucinacij in tesnobe prostovoljno pristala v psihiatrični ustanovi, Yayoi Kusama projecira živahen svet pik v različne medije, njena dela pa je mogoče najti v muzejih in galerijah po vsem svetu. Paradoksalno je, da ima MoMA danes kar nekaj Kusaminih del, čeprav ji pred štiridesetimi leti, kot mladi umetnici, ki se je želela prebiti na newyorško sceno, ni dovolil uprizoritve svojega dela. Marsikdo bi rekel »Nič posebnega, zapičiš čopič v točko na platnu in to je to«, a Kusama pa pravi drugače:
“Planet Zemlja je le ena pika med milijoni drugih zvezd v vesolju. Pika je pot v neskončnost. Če izločimo naravo in svoja telesa prekrijemo pikami, postanemo del enotnosti našega okolja.«
Louis Vuitton je to filozofijo uporabil pri poimenovanju kolekcije – “Creating Infinity” in se tako v močni kampanji, v skoraj 400 trgovinah po vsem svetu, poklonil starejši, a brezčasni japonki in njenemu edinstvenemu izrazu. Pike so poleg torbic, kovčkov, blazerjev in kravat preplavile tudi tla, stekla, izložbe, fasade, pa tudi na spletnem mestu, na katerim za kazalcem računališke miške ostane sled pike, kar me je kar malo zabavalo.
Najbolj impresivno preobrazbo je doživela vodilna trgovina v Parizu – stavbo Art Deco na Elizejskih poljanah je prekrita z raznobarvnimi pikami, na levi strani strehe pa se je predstavila velikanska skulptura Kusame s čopičem, v trenutku ustvarjanja.
Newyorška točka na Peti aveniji je šla še korak dlje – pozornost prometa in mimoidočih ustavi realistični robot Kusama, ki stoji v notranjosti izložbe ter dejansko riše pike na izložbeno okno. Obenem imajo Newyorčani v znameniti umetniški četrti Meatpacking District priložnost doživeti še bolj edinstveno nakupovalno izkušnjo. Tam se je namreč celotna trgovina Louis Vuitton spremenila v notranjost Kusaminega sveta. Ko se vrata trgovine odprejo, se pred očmi odpre ogromen Rorschachov madež – hote ali nehote je za notranjost uporabljena rumeno-črna kombinacija pik, ki obiskovalca dobesedno posrka vase.
Podobno pop-up intervencijo so izvedli tudi v Tokiu in sicer z ogromnimi steklenimi pikami, raztresenimi po prostoru, Kusamino skulpturo, ki posnema trenutek stvarjenja, in Kusamino figuro, ki simbolično »bdi« nad stavbo Louis Vuitton ter tudi iz velikih 3D panojev. Da gre za multimedijsko kampanjo, kaže tudi veliko število avtobusnih postajališč in stojišč, ki so bila spremenjena v Kusamina dela. Velik čopasti napis Louisa Vuittona se dviga pred templjem Zojoji iz 14. stoletja, medtem ko v parku Shiba nad kromirano kroglo lebdi ogromen leteči balon, ki spominja na znamenite Kusamine črno-črne buče.
Louis Vuitton je za kampanjo uporabil vse možne medije – virtualno resničnost, umetniško instalacijo, performans, tu so tudi Instagram in Snapchat filtri, skulpture, mini igre, ki si jih lahko naložimo za mobilne telefone … Reklo bi se, da je sama kampanja boljša in več – vizualno privlačnejša od samih modnih kosov iz kolekcije. Kdor ima rad Louis Vuitton, ga bo zagotovo rad videl v nekoliko bolj veseli različici. Kogar pa njegova monotona vzorčnost ne navduši, lahko pike oceni kot dobro osvežitev, a nič posebnega.
Dejstvo je, da je akcija popolnoma navdušila na vseh področjih, od ideje do izvedbe, in pokazala, kako je lahko umetnost v službi sedanjosti, prav gotovo pa lahko v službi marketinga. Če bi na celotno kampanjo gledali kot na velik performans, bi videli, da javni prostori lahko služijo umetniškemu izražanju, čeprav so hkrati zelo komercialni.
Umetnosti torej ni treba biti larpurlartistična, da je dobra in kakovostna, lahko služi komercialnim namenom in ima visoko vrednost. Louis Vuitton je umetnost dobro izkoristil – svet denarja in statusa je združil s statusom umetnika kot eteričnega bitja, kateremu obstoj na Zemlji pomeni zgolj uvod v posmrtno življenje in slavo, ko le-te ne potrebuje več. Živega umetnika je poslal v večnost, pred smrtjo.
